V zadnjih letih je motivacija postala ena najpogosteje omenjenih besed, ko govorimo o spremembah. Iščemo jo, treniramo, poskušamo jo obdržati in se pogosto sprašujemo, zakaj nam je primanjkuje ravno takrat, ko bi jo najbolj potrebovali. Kot da je motivacija gorivo, brez katerega se življenje preprosto ne more premakniti naprej.
V praksi pa se pogosto izkaže, da ljudem ne manjka motivacije. Manjka jim prostor. Manjka jim jasnost. Manjka jim možnost, da bi za trenutek pogledali, kaj se v resnici dogaja v njihovem vsakdanu. Veliko ljudi živi v stanju kronične preobremenjenosti, razpetosti med pričakovanji, ki si pogosto med seboj nasprotujejo. V takem okolju motivacija ne deluje kot podpora, ampak kot dodatni pritisk. Postane še ena zahteva, še ena stvar, ki bi morala biti prisotna, pa je ni.
Zato se morda splača obrniti vprašanje. Ne več: »Kako se bom motiviral?«, ampak: »Kaj je v tem trenutku v mojem življenju res?« Resnica o tem, koliko energije imam, kaj me izčrpava, čemu se že dolgo prilagajam, čeprav mi ne služi več, in katere odločitve odlašam, ker se bojim njihovih posledic. Ta resnica ni vedno prijetna in redko je navdihujoča. Je pa stabilna. In ko si jo dovolimo priznati – vsaj sebi – se pogosto zgodi prvi premik.
Ta premik ni dramatičen. Ne pride v obliki velikih odločitev ali silovite akcije, temveč kot olajšanje. Kot občutek, da se ni treba več pretvarjati. Iz prostora, kjer si priznamo resnico, se ne rodi takojšnja učinkovitost, temveč orientacija. Počasi postane jasneje, kaj je smiselno in kaj ne, čemu je vredno dati energijo in čemu morda ne več.
Motivacija se v tem procesu pogosto pojavi šele kasneje. Ne kot izhodišče, ampak kot posledica bolj realnih pogojev in bolj poštenega odnosa do sebe. Ko cilji niso več pobeg pred trenutnim stanjem, ampak izhajajo iz dialoga z njim, postanejo bolj vzdržni. Manj hrupni, a bolj trdni.
Morda zato ne potrebujemo več motivacijskih spodbud, temveč več resnice. Več pripravljenosti, da za trenutek odložimo vprašanje, kaj bi morali, in ostanemo pri vprašanju, kaj je. Brez popravljanja, brez optimiziranja in brez takojšnjih rešitev. Samo resnica, ki ji dovolimo, da obstaja. Iz nje pogosto ne zraste spektakel, zraste pa nekaj bolj dragocenega: mir. In iz miru naslednji smiseln korak.