Pri spremembi navad se pogosto zanašamo na zavestni um. Na odločitve. Na razum. Rečemo si: od ponedeljka drugače, tokrat zares, zdaj vem dovolj. In res – v tistem trenutku vemo. Vse je jasno. A potem pride jutro. Telo se zbudi včeraj.
Joe Dispenza to poimenuje preprosto: telo je nezavedni um. Je arhiv preteklih izkušenj, čustev, reakcij in ponavljanj. In dokler telo ni naučeno nove izkušnje, bo vztrajalo pri znanem – tudi če to znano ni dobro. Zato sprememba ni boj med pravilnim in napačnim. Je boj med tem, kar vemo, in tem, kar smo vadili.
Zavestni um lahko razume, da je nova navada smiselna. Telo pa razume le ponavljanje. Razume kemijo, ritem, znano čustveno stanje. Ko zavestni um želi spremembo, telo pogosto odgovori z utrujenostjo, odporom, nemirom ali nenavadno potrebo po vrnitvi v star vzorec. Ne zato, ker bi bilo telo proti nam, ampak zato, ker nas želi obdržati v znanem.
Tu se zgodi večina odnehanj. Ne zato, ker bi ljudje obupali. Ampak zato, ker napačno interpretiramo signal telesa.
Ko telo protestira, si pogosto rečemo: nimam discipline, nekaj je narobe z mano, nisem dovolj močan. V resnici pa gre za zelo natančen trenutek prehoda. Trenutek, ko star program izgublja moč, novi pa še nima opore v izkušnji.
Dispenza pravi, da se v tem prostoru učimo sedeti z nelagodjem brez pobega. Ne zato, da bi trpeli, ampak zato, da bi telesu omogočili novo učenje. Novo povezavo. Novo kemijo. Sprememba navade zato ni vprašanje volje. Volja je kratkoročna. Sprememba je vprašanje pogojev, v katerih se telo počuti dovolj varno, da lahko zapusti staro.
To pomeni manj nasilja nad sabo in več zavestnega ritma. Manj velikih obljub in več majhnih, ponovljivih dejanj. Manj iskanja motivacije in več zavedanja, da bo telo na začetku vedno v zamudi za umom.
Ko to razumemo, se odnos do spremembe umiri. Nehamo se boriti s sabo. Nehamo interpretirati odpor kot neuspeh. Začnemo ga prepoznavati kot del procesa. Resnična sprememba se ne zgodi, ko prepričamo um. Zgodi se, ko telo dobi dovolj ponovitev nove izkušnje, da jo začne prepoznavati kot varno.
In takrat navada ne potrebuje več napora.
Postane nova normalnost.
Ne ker smo se borili.
Ampak ker smo vztrajali dovolj mirno, da se je telo lahko naučilo drugače.